1. |
Brez odmeva
04:38
|
|||
Padam skozi brezno časa, padam skozi svoj namen.
Kdo me v drugo smer obrača, skriva bistvo in pomen?
Naj bom človek brez odmeva, brez nečesa, kar sledi?
Sem lahko več kot minljiva, kot lupina brez moči?
Ne bo šlo brez ovir,
sprejmem svoj nemir.
Kaj lahko je moj odgovor, če vprašanja ne poznam?
Razlog bom ali izgovor, igra bom, ki jo igram.
Bo ostalo kaj za mano? Treba ni, da me skrbi.
Vsi živimo, kakor znamo in izgubljamo ljudi.
Ne bo šlo brez ovir,
sprejmem svoj nemir.
|
||||
2. |
Haiku
00:24
|
|||
Spomnim se, takrat
iskala sem svetove
danes sem dovolj.
|
||||
3. |
Spet
03:06
|
|||
Spet se vrača isto sonce,
preigrava svoj vzhod.
Spet je vse neponovljivo,
spet sem žrtev lastnih zmot.
Ujeta v iste vzorce časa
sem enaka dan za dnem,
kar je moje, me utruja,
ubežati ne uspem.
Ampak jaz še vedno kopljem med ruševinami idej,
vse so že povedali oni, ki so svet porinili naprej.
Hočem najti nekaj zase,
kar zmotilo bi lahko
misli moje in korake
in mi reklo, da bo šlo.
Nisem daleč od trenutka,
ko bom zbrala svoj pogum,
morala se bom sprejeti
in izklopiti razum.
Ampak jaz še vedno kopljem med ruševinami idej,
vse so že povedali oni, ki so svet porinili naprej.
|
||||
4. |
Ne zaupam še
03:26
|
|||
Ne verjamem še,
da sem prepoznala, kaj sem sploh iskala,
ko skozi vrsto let
svoj sem svet si stkala
Ne verjamem še,
da sem na pravi poti, ko ti grem naproti.
četudi prav se zdi,
ne bom lagala si,
da nič me več ne moti.
Vem iste so stvari zgradile, kar sva jaz in ti.
Iz iste sva krvi, se ti ne zdi?
Ne zaupam še,
da bi lahko sprejela in se razumela.
Ne zaupam še,
da sva se spremenila in bi se zbudila.
Vem iste so stvari zgradile, kar sva jaz in ti.
Iz iste sva krvi, se ti ne zdi?
Res iste so stvari zgradile, kar sva jaz in ti.
Iz iste sva krvi, se ti ne zdi?
|
||||
5. |
Stroboskop
04:35
|
|||
Kopje odrskih luči
skozi temo me prebada,
v zaslepljenosti poslušam,
zvok odpira mi oči.
Ritem, ki odzvanja v meni,
da začutim ga v kosteh,
ko za roko me povleče
nekam daleč, stran od vseh.
Valovanje me objame,
me ujame preden bi svoje dvignila ograje,
se zavedla moči.
Bitje svojega srca
čutim med udarci časa,
vodi me in me odnaša
nekam daleč, vse do dna.
Kaj bom našla pod gladino
potopljeno v mrak noči,
izvem lahko le, če spustim se,
nosi naj me, kot želi.
Valovanje me objame,
me ujame preden bi svoje dvignila ograje,
se zavedla moči.
Valovanje me objame,
me ujame preden bi svoje dvignila ograje,
se zavedla moči.
|
||||
6. |
Čas
03:06
|
|||
Skozi gozd priložnosti
hodim in le opazujem.
Kot da lebdim po mehkih tleh potujem.
Ampak, kje naj postojim,
da odmaknem veje
in pustim, da sonce tla ogreje
Razlivam svoj čas.
Kam razlivam svoj čas?
Toliko si še želim, da bi naredila.
Razlivam svoj čas.
Kam razlivam svoj čas?
Gledam, kaj bi se lahko, pa se ne bo zgodilo.
|
||||
7. |
Odsotnost
03:59
|
|||
Stopim ven, hitim med hiše,
megla mi pogled zabriše,
v hladnem jutru hodim sama …
Stopim ven, hitim med hiše,
megla mi pogled zabriše,
v hladnem jutru hodim sama v vetroven dan.
Zvoki mesta me dušijo,
misli mi drugam bežijo.
Skozi množico brenčečo izgubljam se.
Kam spadam sredi hrupa?
Zven spletenih mi glasov
spet odmika ogledalo,
mi ne da odgovora, kam naj zrastem iz obupa.
Gneča moja je kulisa
zunaj mojega obrisa.
Zdaj poslušam a ne slišim šuma ljudi.
Svet moj moja bo trdnjava,
svet, ki kdaj me izigrava.
Sama sebi prepuščena,
v tej odsotnosti izubljena.
Kam spadam sredi hrupa?
Zven spletenih mi glasov
spet odmika ogledalo,
mi ne da odgovora, kam naj zrastem …
Kam spadam sredi hrupa?
Zven spletenih mi glasov
spet odmika ogledalo,
mi ne da odgovora, kam naj zrastem iz obupa.
|
||||
8. |
Drevo
02:30
|
|||
Oči sonce ti zaslepi,
zapreš se v zavetje,
obračaš se od ljudi.
V rokah nešteto imaš stvari
in preden te zlomijo
dovoli si dihati.
Obstajaj še zase
kakor drevo, ki proti nebu vedno znova rase
Obstajaj, ne daj se.
Takrat, ko v vetru se izgubi
in skrije med trave,
kar misliš in česar ni.
Poglej, če hotel boš videti,
odpre se obzorje
in vse se lahko zgodi.
Obstajaš še zase
kakor drevo, ki proti nebu vedno znova zrase.
Obstajaš, ne daš se.
|
||||
9. |
Jaz ne vem
03:25
|
|||
Tudi zame čas ne gre nazaj
in svet se mi izmika,
vsako jutro nosi nov vprašaj
in se boji premika.
Staram se, odraščati ne znam,
le bolj sem izgubljena.
vere v druge danes manj imam,
ostajam brez imena.
Jaz ne vem,
če kdaj izginejo strahovi
in se reka mi zbistri
in sezidajo se mi mostovi.
Jaz ne vem.
Risala lahko bi na nebo
a dnevov mi zmanjkuje
in drugje morda mi boljše bo,
če sonce mi je tuje.
Ne verjamem, da drugačna sem,
Zapletam se kot drugi,
na koncu k istim hočemo stvarem
a vsak po svoji strugi.
Jaz ne vem,
če kdaj izginejo strahovi
in se reka mi zbistri
in sezidajo se mi mostovi.
Jaz ne vem.
Jaz ne vem,
če kdaj izginejo strahovi
in se reka mi zbistri
in sezidajo se mi mostovi.
Jaz ne vem.
|
Blu.Sine Slovenia
Blu.Sine is a trip-hop / alternative outfit from Ljubljana, Slovenia
Streaming and Download help
If you like Blu.Sine, you may also like:
Bandcamp Daily your guide to the world of Bandcamp